Tomaž Kolarič
Tomaž Kolarič (1953), rojen v Ljubljani, spada v generacijo, ki jo je oblikovala posebna socialna in politična klima ter zapuščina prejšnjih generacij. To ozadje se ne vsiljuje neposredno, a je vseprisotno – tiho oblikuje njegovo mišljenje, opazovanje in delo. Je neizpodbitno Slovenec, a se znotraj tega ne omejuje: je široko potujoči umetnik, čigar občutljivost se giblje med lokalno specifičnostjo in širšo kulturno izkušnjo. Njegov pristop je zaznamovan s posebno občutljivostjo – ukoreninjeno v jeziku, humorju in kulturnih odtenkih – ki omogoča, da pomen ostaja večplasten in se ne zaključi povsem. Motivi in poti se vračajo in ponavljajo, a nikoli enako; vsaka ponovitev odpira nekaj rahlo spremenjenega, kot da delo napreduje po premišljenem krožnem gibanju, namesto po linearni poti.
Kolarič se je najprej izobraževal na področju arhitekture, kasneje pa v kiparstvu pri prof. Slavku Tihcu in Zdenku Kalinu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani – dodatno pa ga je oblikovalo tudi mentorstvo arhitekta in kiparja Jožeta Brumna. Razvil je prepoznaven in dosleden izraz znotraj sodobnega slovenskega kiparstva. Od poznih sedemdesetih let dalje je svoje delo predstavil na več kot šestdesetih razstavah doma in v tujini, pri čemer ohranja vztrajen in tiho samostojen prispevek na tem področju.
Kolarič kiparstvo dojema kot odprto in odzivno področje. Dela z materiali, ki zaznavajo svetlobo, zrak in dotik, njegova dela odklanjajo eno samo fiksno perspektivo; spreminjajo se glede na gledalca in se postopoma razkrivajo skozi gibanje, bližino in čas. Ta občutljivost do zaznave umešča njegovo prakso trdno v sodobni diskurz, hkrati pa ostaja ukoreninjena v osebni in materialni izkušnji forme.
Osebno deluje kot premišljen in zelo zaznaven umetnik.
Ceni čas – še posebej tisti, ki se razteza počasi, pogosto ob kavi in cigareti – trenutke, ki omogočajo tako refleksijo kot izmenjavo.
V njegovem razmišljanju je prisotna vztrajnost, manj kot oblika upora, bolj kot dosledna predanost svojemu ritmu in smeri.
Ne hiti k produkciji ali fiksnim metodam in včasih deluje zadovoljno, da ostane rahlo iz koraka
– morda prav zavestno.
To ravnotežje dopolnjuje iskrena odprtost in radodarnost do drugih ter tiho sprejemanje novih idej. Njegovo delo ohranja povezavo z eksperimentalnimi in nefigurativnimi težnjami njegove generacije, vendar se hkrati razvija, ne da bi se uokvirilo vanje. Prisotna sta zadržanost in globina – občutek, da je vsako delo skrbno premišljeno, a še vedno dopušča prostor za dvoumnost in nadaljevanje.